Vpliv hrane na naše gene
Če um naroči telesu, kaj naj posrka iz hrane – ali je potem sploh pomembno, kaj jemo?
Ugotavljali smo že, da telo iz hrane ne posrka vsega, kar hrana vsebuje, pač pa tisto, kar telesna inteligenca izbere. Sestavine, s katerimi gradimo telo, so v tesni odvisnosti od naše zaznave okolja, v katerem živimo. Če ga vidimo kot lepo, brezskrbno, izpolnjujoče in podobno, bo inteligenca iz hrane posrkala tiste snovi, ki bodo telesu omogočile, da bo zrcalilo to zaznavo. Če vidimo življenje kot težko, nepravično, zastrašujoče in podobno, pa bo telo reagiralo v skladu s tem sporočilom.
Naloga uma je, da vzpostavi povezavo, odvisnost med zaznavo realnosti in dogajanjem v našem telesu, so odkrili raziskovalci. Dejansko to pomeni, da telo pri srkanju sestavin iz hrane sledi prepričanjem, ne pa gradnikom, ki jih ima na voljo.
Na primer, nekatere skrajne verske sekte dokazujejo, da jih »ščiti Bog« tako, da pijejo smrtonosni strup (npr. strihnin) v smrtnih dozah, a ne čutijo nobenih posledic.
V tem primeru bi se lahko vprašali, koliko je potem sploh pomembno, kakšno hrano jemo … če bo telo v vsakem primeru iz hrane vzelo tisto, kar bo ustrezalo našemu trenutnemu pogledu na življenje?
Vsekakor je pomembno. Iz več razlogov.
Trije razlogi, zakaj je (vseeno) pomembno, kaj pojemo …
Prvič, če telesu kot »vhodno surovino« nudimo izbrano, neobdelano, svežo in v naravnem okolju pridelano hrano, bo telo v vsakem primeru »prisiljeno« iz hrane vsrkati (tudi) blagodejne snovi. (Še posebej bomo pomagali telesu, če bomo hrano ob pomoči sočenja spremenili v tekočo ali vsaj kašasto obliko. Tako bo poraba energije za presnovo in prebavo manjša, preostanek energije pa bo lahko telo porabilo za zdravljenje, obnovo celic …)
Če bi zaužili, na primer, vsebinsko revno in/ali industrijsko predelano hrano, ki je poleg tega še močno obremenjena s kemičnimi preparati, bi se moralo telo zelo potruditi, da bi izločilo koristne gradnike. Seveda bi v teoretičnem primeru lahko telo tudi kompletno zavrnilo tako vrsto hrane … a potem se postavlja vprašanje, kje bi potem telo sploh dobilo surovine za izgradnjo celic.
Drugi razlog, zakaj se splača jesti izbrano, je nekonsistentnost v našem razmišljanju oziroma dojemanju življenja. Ali smo res prepričani, da naš pogled na življenje izraža tako veliko zaupanje, zadovoljstvo, občutek izpolnitve in podobno, da bo v skladu s to predstavo telesna inteligenca vedno in ves čas iz hrane srkala le blagodejne snovi?
Verjetno ne.
Konec koncev, veliko ljudi je, ki so se zelo izbrano prehranjevali, poznali delovanje telesa, redno izvajali tehnike za pospeševanje osebne in duhovne rasti, živeli v zavedanju, kaj se odvija okoli njih in podobno – na koncu pa resno zboleli. (Mimogrede, zdravniki so odkrili novo motnjo prehranjevanja, ki so jo poimenovali ortoreksija. Gre za ljudi, ki preveč skrbno izbirajo svojo prehrano, kar sčasoma preide v obsesijo. V tem primeru postane prehranjevanje stresna aktivnost, kar je ravno v nasprotju tistega, kar smo želeli doseči.)
Tretji razlog so odkrili šele nedavno. Ko so delali poskuse na živalih, so zaznali povezavo med zaužito hrano in vplivom na aktivacijo specifičnih genov.
Kako majhna molekula v hrani direktno vpliva na naše gene
Včasih so znanstveniki verjeli, da podedovani geni nadzirajo naše življenje. Zato smo nemočne žrtve, ki lahko samo čakamo, ali se bo gen, ki je odgovoren za neko bolezen, v nas aktiviral ali ne.
Kasneje so ugotovili, da na aktivacijo vpliva naša zaznava okolja, ne pa genska zasnova posameznika. Z drugimi besedami, gen se bo aktiviral takrat, ko bomo nadaljevali družinske vzorce in navade prednikov, pri katerih se je bolezen pojavila.
Ta fenomen so poimenovali epigenetika, kar pomeni, da gre za krovni proces, ki sproži genske spremembe, ne pa za samodejno in nenadzorovano odločitev o aktivaciji, ki izvira iz genov samih.
Zadnja ugotovitev pa je, da na aktivacijo genov vpliva tudi posebna molekula v prehrani, ki se imenuje »mikro-RNA« (miRNA). Ameriški raziskovalec dr. Bruce Lipton*, ki se sklicuje na raziskavo¹ znanstvenikov Hervéa Vauchereta in Yvesa Chupeaua pravi, da so molekule miRNA v bistvu mehanizmi epigenetike.
Lipton poudarja, da smo do zdaj gledali na hrano kot na telesne gradnike, ki so se spreminjali glede na izbiro in tudi pripravo hrane; ali smo jo uživali surovo, prekuhano, zamrznjeno …
»Molekulo miRNA, ki se nahaja v hrani, ki jo jemo, zazna naš prebavni sistem. Spremeni jo v lastne celice ter uravnava svojo genetiko,« pravi Liptonª.
Ta molekula se ne spreminja z nobeno temperaturno obdelavo, zato ostaja v svoji osnovni obliki, tudi če hrano prekuhamo, zamrznemo in podobno.
Lipton opozarja, da je še posebej nevarna gensko spremenjena hrana, za katero ne vemo, kako miRNA molekule tovrstne hrane vplivajo na našo gensko zasnovo.
Uporabimo zdravo pamet …
Torej je še vedno najbolje uporabljati zdravo pamet ter jesti izbrano hrano. Idealna je tista iz lastne predelave, saj natančno vemo, kje smo jo pridelali, kako in kdaj. Če nimamo te možnosti, jo kupimo nekje v lokalni skupnosti. Na primer, na vasi »pri kmetu«, ki ga poznamo in za katerega vemo, kako hrano prideluje.
Če nimamo te možnosti, pa kupimo ekološko pridelano hrano iz znanega vira. Idealno je, če poznamo poreklo hrane. Največkrat lahko kupimo vse sadje in zelenjavo na enem ali na dveh mestih, kar nam močno olajša delo. Pa tudi cena bo ugodnejša, če bomo kupovali vedno pri istem ponudniku in v večjih količinah.
Najboljša možnost, če ne izberemo ekološko pridelane hrane …
Če si ne moremo zagotoviti te možnosti, pa lahko izberemo tisto hrano, ki je najmanj kemično obdelana. Dr. Jonathan Wright je v enem izmed intervjujev² poročal o raziskavi, ki so jo v Ameriki izvedle državne zdravstvene organizacije. Želeli so odkriti, katera hrana je najbolj oziroma najmanj obremenjena s pesticidi.
Najmanj pesticidov so vsebovale naslednje vrtnine in sadeži:
- beluši
- avokado
- banane
- brokoli
- cvetača
- koruza
- kivi
- mango
- čebula
- papaja
- ananas
- sladki fižol.
Ameriška neprofitna raziskovalna organizacija »Environmental Working Group« (EWG) pa je raziskala, katera živila so najbolj obremenjena s pesticidi:
- jabolka
- paprika
- korenje
- zelena
- češnje
- grozdje (uvoženo)
- zeleni ohrovt
- zelena solata
- nektarine
- breskve
- hruške
- jagode.
Po njihovi raziskavi najmanj pesticidov vsebujejo beluši, avokado, brokoli, zelje, jajčevci, kivi, mango, čebula, papaja, ananas, paradižnik, lubenica, koruza, sladki fižol.
Predlagajo, da v primeru varčevanja z denarjem raje kupujmo ekološko pridelano hrano iz prve skupine ter konvencionalno pridelano iz druge.
¹ vir: https://www.nature.com/cr/journal/v22/n1/full/cr2011164a.html
² Health Science Institute, HSI eAlert, 18.02.2011
³ Bottom line Secrets, 04.05.2011
ª Bruce Lipton, »You Are What You Eat«, 19.10.2012, vir: https://www.youtube.com/watch?v=TtwTEHW8_8k
*knjigi Bruca Liptona “Spontana evolucija” ter “Biologija prepričanj” so zdaj na voljo tudi v slovenskem jeziku.
Članek je povzet po knjigi »Zdravje je v nas«, avtorjev Borisa Veneta in Nikola Grubiše.
Za več člankov kliknite tukaj.