Boris VeneMoja pot transformacije: ko sem mislil, da sem uspel, se mi je vse sesulo … in potem ponovno sestavilo v čudovito novo življenje

Zelo dobro se spominjam tistih časov “starega Borisa”. Bil sem uspešen v mnogih velikih projektih. Zasluga je šla – danes to jasno vidim – mojemu velikemu egu oziroma močni želji po dokazovanju. Gnal me je tudi velik strah pred pomanjkanjem, zato sem bil še toliko bolj motiviran, da vsako situacijo obrnem v svojo korist. Imel sem se za uspešnega poslovneža z veliko sposobnostjo pogajanja, vero in neomajnostjo v doseganje cilja ter podjetniško prodornostjo.

Čutil sem, da sem rojen za nekaj velikega. Ker me je gnala neustavljiva goreča želja, tudi nisem imel mere. Ko sem se za nekaj odločil, sem igral na vse karte in do konca. Po duši sem bil perfekcionist, zato nisem bil malenkosten – šteli so samo rekordi. Čakal sem na pravo priložnost, ki me bo pripeljala do velikega meta.

Zagon in energijo sem črpal iz globoko vsajenega strahu pred revščino. Ta me je ves čas opominjal, da za sedmimi plodnimi leti pride sedem sušnih. Zato nikoli ni bilo dovolj. Ves čas sem kalkuliral in kopičil denar, za sušna leta.

Po drugi strani sem hlepel po občutku sprejetosti. Želel sem ljudem ugajati, ob tem pa izstopati iz povprečja ter iz življenja izsrkati, kar mi je ponujalo. Vzel sem si vse, kar sem menil, da lahko dobim. Moja filozofija je bila: če sem si sposoben nekaj izboriti, potem mi ta stvar pripada. Konec koncev, ali ni ravno to filozofija uspeha? Zamisliti si nekaj, določiti pot, napeti vse sile in razpoložljiva sredstva usmeriti v cilj?

V pomoč mi je bil prirojeni »talent«, ki sem ga znal odlično uveljavljati. Kjer koli sem se pojavil, sem se bil sposoben zbližati z ljudmi ter nanje napraviti dober vtis. Izražal sem močno karizmo, zato so se ljudje trumoma zbirali okoli mene. Tudi več tisoč mi jih je sledilo. Zasidral sem se v središču množic ter se sončil v energiji blišča in uspeha. Bil sem velik … Po zgradbi telesa, po zaslužkih in po pojavnosti.

Ko sem srečal potencialnega poslovnega partnerja, mi je glas v meni rekel: »Ali se v tej osebi skriva moja sanjska priložnost? Poglejmo, kaj mi lahko omogoči …« V tem duhu sem znal »obrniti« ljudi, da so v nekaj minutah spremenili svoje mnenje in podprli mojo idejo. V bistvu sem bil sposoben domala vsakogar prepričati, zakaj je zanj bolje, da deluje tako, kot je v tistem trenutku ustrezalo meni.

Čista manipulacija …

Takrat tega nisem razumel. Imel sem občutek, da sem našel formulo uspeha. Menil sem celo, da ljudem pomagam najti sebe, oziroma, da tudi oni iz odnosa z menoj maksimalno dobivajo. Svoje delo sem dojemal kot častno in veličastno: gosenicam sem pomagal preleviti se v metulja ter razpreti krila. Jaz sem bil tisti, ki sem jim vdahnil spremembo in novo življenje. Kakšen občutek zadovoljstva!

Sem ter tja sem globoko v sebi začutil, da morda posegam v integriteto in svobodno voljo ljudi, a mi je ego (popravek: uspešen podjetnik v meni) takoj zagotovil, da temu ni tako. Ljudje imajo svobodno voljo, da me zavrnejo, kajne?

Imel sem tudi »ezoterično opravičilo«: ljudje so si sami priklicali to izkušnjo – oziroma, jim je bila karmično namenjena – in jaz sem bil le iniciator oziroma izvršitelj.

Ali pa sem našel neko drugo »dejstvo«, s katerim sem mentalno opravičil svoje početje.

In kot v dobri gledališki drami je sledil vrhunec. Poračun …

Obisk pri zdravniku mi je obrnil življenje na glavo. Dobil sem diagnozo smrtonosne bolezni, ki človeka pokonča tudi v pol leta. In seveda, ker sem to jaz – poseben in »naj« v vseh oblikah – sem imel dve različni obliki te bolezni.

Moje novo zdravstveno stanje mi je prineslo streznitev. Verjetno je bil to edini način, da se ustavim in zazrem vase. Znašel sem se pred pomembno odločitvijo. Ali prekinem svoje početje, pokopljem »starega Borisa«, odprem srce in preživim, ali pa bodo pokopali mene.

Izbral sem prvo.

Moja nova pot je drugačna. Delo opravljam mnogo bolj intimno ter v izbranem krogu ljudi. Nobene povezave nima z velikim avtorjem, uspešnim podjetnikom, gorečim širjenjem svoje filozofije pod sojem žarometov …

Ljudje, s katerimi sodelujem, imajo srčno vizijo, vrednote in so odprtega duha. Verjamejo v svoje ideje, a z njimi ne želijo povzdigovati sebe – pač pa zgolj polepšati življenje sebi in posameznikom, ki si to resnično želijo.

Zelo pozoren sem, kam vlagam energijo. Odvadil sem se ljudem »soliti pamet«; zdaj le podelim osebne izkušnje. Velike množice sem zamenjal za mirno družinsko okolje, kjer sem našel izpolnitev, mir, podporo, navdih in moč za pot naprej.

Predvsem pa se mi nikamor več ne mudi. Pomemben mi je sedanji trenutek, ki se ga splača vpiti in izkoristiti. In potem naslednjega, pa spet naslednjega …

Ko ceniš življenje in se mu popolnoma predaš, se čas ustavi. Življenje ti potem vrne s svojo veličastnostjo, ki obvisi nekje v zraku. Tako se ne ujameš v razne drame, temveč oplemenitiš trenutek s svojim prispevkom, ki izvira iz čaščenja življenja.

Tiha (r)evolucija? Morda.

Zame je bila to edina izbira, da preživim.

Poželjiv pogled na zajeten bančni račun je nadomestilo odprto srce. Sladkobni občutek ob veliki zmagi je zamenjal občutek tihe hvaležnosti. Iskren in topel pogled človeka, ki ti ves čas stoji ob strani, pa vedno prežene strahove in skrbi.

Našel sem del sebe, za katerega se splača živeti. Če se mu popolnoma predam, začutim tisti občutek izpolnitve, ki sem ga vneto iskal nekje zunaj.

In tako »novi Boris« zaživi in živi. Ta trenutek.

Boris Vene
Podpis Borisa Veneta