Kriza kot odskočna deska (2. del)
Ljudje smo zelo prilagodljivi. Na primer, preživimo lahko z zelo malo hrane. In z zelo malo denarja. A ko se nam življenje nenadoma obrne na bolje, ne ostanemo pri obstoječih potrebah, pač pa se zelo hitro prilagodimo novim razmeram.
Na primer, ob povečanju prihodkov se takoj pojavijo nove želje, ki si jih potem izpolnimo z viškom denarja. In ko sčasoma zaslužimo še več, vse skupaj ponovimo … in spet.
Dejstvo je, da lahko čez čas, ko zaslužimo tudi nekajkrat več kot včasih, še vedno živimo enako, kot smo tedaj: težko shajamo iz meseca v mesec, ker ves denar porabljamo sproti … še vedno redno ne plačujemo računov … še vedno ne varčujemo in podobno.
Moč utečenih navad
Enako velja tudi za obratne primere, ko se razmere nenadoma spremenijo na slabše. Tudi takrat se znamo hitro organizirati in se jim prilagoditi.
Zanimivo pa je opazovati, kaj se zgodi, ko se te slabše razmere spremenijo nazaj na boljše: z vrnitvijo v utečene okvire se avtomatično vrnejo tudi naše stare navade.
Recimo, če se finančna situacija nenadoma poslabša, se nemudoma odzovemo – začnemo zapravljati manj (in, začuda, prav tako preživimo; še več, velikokrat sploh nimamo občutka, da smo drastično zategnili pas). Ob izboljšanju situacije oziroma ob povečanju prihodkov pa ne ohranimo teh varčevalnih navad – ter namenimo višek denarja za kaj koristnega – pač pa ponovno zapravljamo, kot smo včasih.
Tu gre včasih zgolj za odločitev, saj izbiramo med dvema možnostma, ki sta realni in izvedljivi: ali ohranimo novo navado, ali pa se vrnemo v stare kolesnice.
Dosti težje je spremeniti lastna prepričanja, navade, specifično razmišljanje, zakoreninjene vedenjske vzorce in podobno. Tovrstna sprememba namreč ne sloni zgolj na upoštevanju novih razmer in na odločitvi.
Zakaj je tako težko spremeniti svoje navade, prepričanja in vedenjske vzorce
Velikokrat je miselne in vedenjske vzorce težko spremeniti zato, ker smo jih tolikokrat ponovili, da jih izvajamo že avtomatično oziroma nezavedno. To včasih ugotovimo šele, ko jih prenehamo izvajati in takrat se nam zdi, kot da nam nekaj manjka.
(V bistvu je to tudi res. Tovrstne aktivnosti v nas sprožijo specifične bio-električno-kemične procese. Ti v telesu ustvarijo točno določene kemične elemente – na primer, hormone seratonin, endorfin, dopamin …– ki vplivajo na naše počutje. Torej veliko stvari ne počnemo [zgolj] zaradi končnega rezultata, pač pa zaradi posebnega čustvenega stanja, ki ga doživljamo ob izvedbi. Še več; včasih počnemo stvari izključno zaradi procesa oziroma zaradi doživljanja teh občutkov, saj vemo, da bo končni rezultat za nas škodljiv. Sem sodijo nezdravo prehranjevanje, kajenje, prekomerno zapravljanje in podobno.)
Druga stvar je, da imamo ob spreminjanju vzorcev občutek, da posegamo v lastno bit oziroma v identiteto. Vzorce lahko dojemamo kot del naše osebnosti oziroma kot del ustvarjalnega izraza.
In ko želimo poseči v nekaj, okoli česar smo zgradili lastno identiteto, se bomo podzavestno zelo upirali spremembi.
Podobno nas ovirajo nezavedni programi, ki smo jih osvojili kot posledico specifičnega razmišljanja ali nezavednega odgovora na določen problem.
Ameriški ezoterik in raziskovalec Burt Goldman je povedal zgodbo o gospe, ki nikakor ni mogla shujšati. Med pogovorom je gospa ugotovila, da vzorec izhaja iz otroške dobe. Njena mama, ki je bila zelo suha, je bila ves čas bolehna. Tako je gospa osvojila prepričanje, da če si suh, si večkrat bolan. Nezavedno si je nabrala odvečne kilograme, da si je – glede na lastno prepričanje – zagotovila boljše zdravje.
Jasno je, da v tovrstni situaciji ne bodo pomagale nobene shujševalne kure …
Skratka, včasih se niti z ogromno, neomajno voljo po spremembi ter z vojaško disciplino ne premaknemo z mesta.
Vendar obstaja rešitev. Temelji na drugačnem pristopu k spremembi: zadev ne bomo reševali postopno oziroma z majhnimi koraki, pač pa bolj sunkovito oziroma »na horuk«.
Če uporabim prispodobo – ko ne moremo avta, ki se je zagozdil v snegu poriniti nazaj na cesto, je potrebna ali veliko večja sila (na primer, namesto dveh ljudi jih potrebujemo pet), ali pa močan sunek. Torej koncentracija energije, ki jo naenkrat usmerimo v določeno smer.
Slednje velja tudi za reševanje najbolj trdovratnih vzorcev in navad. S to razliko, da se je treba najprej energijsko odvezati od vzorcev oziroma jim odvzeti moč, ki smo jim jo pripisali (skozi dodeljevanje stopnje pomembnosti).
Tega navadno nismo sposobni izpeljati v običajnih razmerah. Če bi bili, bi to verjetno že zdavnaj naredili.
Kriza nam zrahlja prepričanja in navade
Rešitev prihaja v obliki krize.
Seveda ne prinaša vsaka kriza enako velikih daril. Manjše, kratkoročne oziroma obvladljive krize imajo namen, da preusmerijo našo pozornost na to področje, kjer je kriza nastala. Oziroma, da se zadevam bolj posvetimo.
Pri manjših izzivih navadno to ni problem, saj vidimo rešitev; le nekaj dodatne energije bo treba vložiti, morda organizirati stvari drugače in podobno.
Povsem drugače je pri velikih krizah, ki nam zamajejo temelje. Zanje velja, da niso rešljive v okviru obstoječih možnosti oziroma vsaj na prvi pogled ne vidimo jasne rešitve. Potrebna bo določena sprememba oziroma delovanje izven cone udobja.
Poleg tega ob hujši krizi navadno doživimo tudi šok, ki nas odmakne od utečenega vsakdanjika. Čeprav takrat tega jasno ne zaznavamo, nam prav ta šok omogoči, da se energijsko odvežemo od določenih situacij, ki bi jih sicer zelo težko spustili z nadzora.
Krizno področje nas lahko popolnoma posesa vase in čustveno ter mentalno izčrpa. Posledično dojemamo krizo kot domala edino stvar, ki je v tistem trenutku pomembna. To situacijo zelo slikovito opisuje znani rek: »Zdrav človek ima sto želja, bolan pa samo eno.«
Ko zapademo v krizo – vzemimo, na zdravstvenem področju – se nam zdijo vsi ostali problemi zelo majhni. Celo neka druga zdravstvena težava, ki nas je lahko težila dalj časa in se nam je zdela res nadležna, v času večje zdravstvene preizkušnje izgleda zelo nedolžna in skorajda nemoteča.
To je veliko darilo krize: ko se močno osredotočimo na eno stvar, avtomatično opustimo vse ostalo. Kar nas je še včeraj skrbelo ali nam je okupiralo misli, kriza odrine na stranski tir.
Tako mnogo stvari, v katere smo včasih vlagali energijo, izgubi naboj. Z znižanjem naboja se močno zmanjša tudi občutek pomembnosti, ki smo jim ga pripisovali.
Ker nas na te »stranske zadeve« ne vežejo več močna čustva – ta so lepilo, ki nas povezuje s situacijo – zdaj vidimo stvari bolj realne. Zato jih lahko spremenimo ali opustimo.
Kako izkoristimo hujšo krizo za osebno rast
Mnogi, ki so šli skozi večjo krizo, znajo povedali, kako so tedaj zagledali svoje dotedanje življenje v povsem drugačni luči. Ugotovili so, koliko energije so namenjali za povsem nepomembne zadeve, koliko časa so izgubljali po nepotrebnem, kakšni nerealni strahovi so jih ovirali, da se niso ustvarjalno izrazili in podobno.
Dejstvo je, da včasih lahko šele potem, ko se izkopljemo iz primeža utečenih vzorcev, ugotovimo, kako močno smo bili vpeti vanje. No, pa tudi, kako fanatično smo zavračali ostale možnosti, ko smo z zagovarjanjem svoje realnosti na nek način negovali lastno identiteto.
Obstaja zelo dobra vaja, ki nam lahko resnično odpre oči. Če trenutno ne doživljate krize, je odlično, če začnete vajo izvajati čim prej in redno. Če se nahajate sredi hujše krize, bo nekoliko težje izvesti prvi del vaje (pogled na situacijo pred krizo), boste pa zato prej prišli do darila.
Vaja je sledeča. Zapišite si večje tegobe, probleme in ovire, ki jih trenutno čutite na različnih področjih. Lahko se osredotočite samo na najpomembnejše stvari: zdravje, družina, odnosi, finance, služba … Ob vsaki tegobi zapišite številko med 1 in 10, ki predstavlja resnost problema oziroma, koliko vas zadeva moti.
Te ocene bodo tvorile referenčno točko za kasneje, ko se bodo zadeve na določenem področju zaostrile.
Ob nastopu krize se zgodi naslednje: ko tedaj vrednotimo ta ista področja in stopnje problematičnosti, krizno področje ovrednotimo navadno z deset (optimisti morda z devet), vse ostalo pa s pet ali manj. Stvari, ki smo jih pred krizo ocenili s sedem ali osem, lahko v času krize toliko izgubijo naboj in pomen, da jih zlahka ocenimo z dve ali s tri. Do včeraj nepremostljive zadeve kar naenkrat izgledajo rešljive in mnogo manj pomembne, kot so bile še do nedavnega.
Nov pogled na strahove in tudi na želje
Kriza torej preusmeri našo energijo na eno področje, zato na vsa ostala lahko gledamo mnogo bolj življenjsko in realno. Skoraj tako, kot bi se dogajala nekomu drugemu. Zato se nam zdijo skrbi, strahovi, stiske, neprijetne situacije ter ostali zapleti sprejemljivi in rešljivi. Vidimo jih bolj kot situacije, kamor bo treba vložiti nekaj energije, ne pa kot hujšo oviro.
Vendar je to samo ena (pozitivna) plat medalje … kajti enako se zgodi tudi z našimi gorečimi željami in cilji, ki ne služijo pravemu namenu.
Mnogi vlagamo ogromno energije, časa in denarja v nekaj, kar nam prinaša čustveno zadoščenje, vliva občutek varnosti, utrjuje identiteto, poudarja našo unikatnost oziroma izraznost in podobno.
V času krize se močno spremeni pogled na te stvari. Želja po novi službi … po novem avtu … po višji plači … po boljšem šolskem uspehu otrok … po potovanjih … po bolj mladostnem izgledu … V času hujše krize oziroma osebne stiske se nam bodo zdele tovrstne želje skorajda nepomembne.
Podobno kot prej (pri problemih) tudi zdaj situacijo vidimo mnogo bolj življenjsko in skozi prizmo realnih dejstev. Ker nam večja kriza velikokrat preoblikuje tudi sistem vrednot oziroma življenjskih prioritet, mnoge stvari enostavno odpadejo.
Velikokrat se v nas prebudi občutek hvaležnosti za obstoječe. Stvari, ki smo jih ustvarili in s katerimi smo obdani, ne vidimo več kot samoumevne, pač pa jih začnemo bolj ceniti. Prav tako začnemo ceniti razne »majhne stvari«, ki se jih dotlej morda sploh nismo zavedali.
Ključen čas sledi ob koncu krize
Vse to lahko s pridom izkoristimo za skokovito osebno rast.
Razlika med dojemanjem situacije, kakršnega smo osvojili med krizo, ter med pogledom na situacijo pred krizo predstavlja potencial za spremembo, ki se nam ponuja.
Ključno je, da izkoristimo pravi čas, kajti priložnost bo samo ena.
Kriza bo slej ko prej minila in tedaj bomo soočeni z odločitvijo, ki se pojavi tik po koncu krize. Odločiti se bomo morali, ali bomo obdržali ta novi pogled na ključna področja, ali pa bomo dopustili, da zdrsnemo nazaj v razmišljanje oziroma dojemanje, kakršnega smo gojili pred krizo.
Žal te odločitve ne bomo mogli sprejeti mentalno oziroma, ne bomo se mogli kar odločiti za eno ali drugo možnost.Odločitev se bo zgodila kot posledica in bo temeljila na tem, kakšen nov pomen, kakšno moč oziroma kako veliko pomembnost in katere nove vrednote smo pripisali ključnim področjem, situacijam, dogodkom, ljudem, spominom …
Skratka, kar bomo v času krize posejali, bomo po njej želi.
Če smo v času krize dovolj razvili in utrdili sočutje, hvaležnost, toleranco in ostale podobne občutke ter vrednote, bo ta energija lahko prevladala in prevzela pobudo. Posledično bomo odtlej na svoje življenje gledali drugače. Ne bomo se več vrnili v stare okvire, pač pa bomo ohranjali in negovali nove vrednote in nov pogled na življenje.
Če med krizo nismo bili (dovolj) osredotočeni na nov pogled oziroma mu nismo pripisali večjega pomena – ali pa te energije nismo dovolj utrdili v sebi – se bomo po krizi verjetno vrnili nazaj na stara pota.
Prihodnost pa bo taka, kakršna je bila že preteklost: zadeve, ki so nas motile v času pred krizo, se bodo kar naenkrat pojavile v vsej svoji mogočnosti ter prevzele pobudo. Ponovno se nam bodo zdele nepremostljiva ovira, ki smo jo v času krize zgolj začasno odstavili na stranski tir. Morda bomo imeli celo občutek, da smo jih v času krize preveč zanemarili …
In življenje gre naprej … po starem. Z vrnitvijo v utečene smernice smo zamudili odlično priložnost za rast.
Nov pogled, novo življenje
Če v času krize ugotovimo, kaj je za nas resnično pomembno in koliko energije smo usmerjali v druge, dokaj nepomembne zadeve, lahko po krizi postanemo dobesedno nov človek. Veliko manj se bomo obremenjevali, bolj bomo radostni in sproščeni, več si bomo upali in bolj bomo avtentični.
Skratka, zaživeli bomo v dosti manjšem stresu (ki si ga, mimogrede, ustvarjamo tako s skrbmi in strahovi kot tudi z željami oziroma visokoletečimi cilji).
To je drugo največje darilo, ki nam ga prinaša kriza. O prvem in največjem darilu pa v naslednjem članku.
Članek je povzet po knjigi »Zdravje je v nas«, avtorjev Borisa Veneta in Nikola Grubiše.