Darilo krize ali kriza kot odskočna deska (1. del)

Dr. Jana Wahl, priznana zdravnica iz ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra zelo širokih nazorov in zagovornica celostnega zdravja, je pred časom opravila odličen intervju z Borisom Venetom.

Tema pogovora je bila, vsaj na prvi pogled, dokaj nenavadna: kako nam lahko krize pripomorejo k večjemu uspehu, sreči in doseganju različnih življenjskih ciljev. Iztočnica je bila knjiga »Zdravje je v nas« ter Borisov nekonvencionalni pogled na zdravje, zdravljenje in doseganje sreče nasploh.

Dr. Jana Wahl: Boris, kakšno je glavno sporočilo knjige »Zdravje je v nas«?

Boris Vene: Knjiga prinaša novo upanje vsem, ki so se na svoji poti življenja zagozdili ali se ujeli v večjo krizo, saj ponuja tehnologijo, kako lahko vsak svoje krizno stanje spremeni v odskočno desko za osvoboditev od praktično vsega, kar ga omejuje.

Ob tem ni pomembno, na katerem področju se je pojavila kriza. Če je meni uspelo s temi orodji ne le vstati iz groba, temveč se tudi osvoboditi dolgotrajnih in omejujočih vzorcev razmišljanja, čustvovanja, zavzetih stališč, negativnih prepričanj in podobno ter prvič v življenju zaživeti v harmoniji, potem lahko domala vsak reši svoje probleme.

Dobra stvar je tudi ta, da za izvedbo celotnega procesa potrebujete le zvezek, pisalo in odločitev. Slednja je najvažnejša.

Ali bi lahko potem rekli, da kriza predstavlja nekakšen potencial, odskočno desko za rast?

Absolutno. Vsak, ki doživlja večjo krizo, ima na voljo eno najmočnejših orodij za bliskovit napredek na domala vseh področjih. Večja ko je kriza, večji je potencial za odpravo vsega, kar nas ovira v razvoju: za stvari, ob katerih se počutimo preobremenjene … za vse, kar nas jezi, žalosti, vliva občutek nemoči … za občutke manjvrednosti, krivde in sramu … in podobno.

Še posebej to velja za zadeve, s katerimi se težko soočimo, ali za področja, na katerih ne vidimo izhoda. Na primer, kadar se ne znamo izmotati iz klobčiča neprijetnih čustev in negativnih misli, kadar ne uspemo prekiniti vezi z okolico v smislu iskanja potrditve in energije pri drugih ljudeh, kadar se ne zmoremo znebiti občutka, da gre življenje mimo nas, da se nekako ne uspemo popolnoma vklopiti v družbena dogajanja in zajezditi val, ki bi nas ponesel v lepšo prihodnost in tako dalje.

Ko sva z Nikolo raziskovala to področje, sva našla podatek, da moj pristop h krizi ni nekaj novega, temveč so ga uporabljali modreci že tisočletja nazaj. Ti so si zavestno in namensko priklicali največje krize, kajti šele po razrešitvi le-teh so lahko razvili svoje prave moči in potenciale. To skrito učenje je zdaj na voljo vsem.

Kaj je torej namen krize v smislu potenciala za osebno rast? Kaj nam prinaša?

Preden poveva kaj več o samem razreševanju, bi želel predstaviti ozadje, kako in zakaj kriza sploh nastane.

Navadno menimo, da je namen krize urejanje področja, na katerem nas je doletela. Na primer, če nas doleti finančna kriza, menimo, da nam kaže na neurejenost tega področja ter na nujnost, da ga uredimo.

Vendar je to šele prvi korak oziroma iniciacija. Ključno darilo krize je priložnost, da z njeno pomočjo uredimo ostala področja, ki nimajo nobene povezave s težko situacijo.

Ko sem prvič slišal to misel, se mi je zdela toliko nenavadna in nepomembna, da je šla povsem mimo mene. Vendar se v njej skriva rešitev za razreševanje celo najbolj trdovratnih vzorcev in nezavednih blokad, katerih nam ne uspe razrešiti nikakor drugače.

Naj misel ponovim še enkrat, saj v sebi nosi veliko modrost in potencial. Kriza nam omogoča priložnost, da z njeno pomočjo uredimo ostala področja, ki nimajo nobene povezave s krizno situacijo. Spremenimo ali odpravimo lahko celo zadeve, katerih ne moremo razrešiti nikakor drugače.

Razlog je naslednji. Kriza nas, iz običajnega razmišljanja in dojemanja, prestavi v spremenjeno stanje zavesti. Šok, ki nas doleti, nas toliko odmakne od vpetosti v vsakdanja dogajanja, da ta izgubijo svojo pomembnost in značaj. Ključna življenjska področja začnemo zaznavati z nekakšne distance in bolj odvezano – s tem pa tudi z manj čustvenega naboja –, zato jih vidimo drugače kot prej.

Postopoma se spremenijo naše prioritete, s čimer popusti nadzor oziroma želja po specifičnem razvoju dogodkov. Posledično se zrahljajo naša ukoreninjena prepričanja in nezavedno delovanje postane bolj transparentno.

Pogled na dogajanje lahko zaznavamo skorajda tako, kot bi opazovali nekoga drugega, ne sebe. Situacija izgublja noto pomembnosti, zato v takih okoliščinah lažje opuščamo stvari, ki nam ne služijo.

Naj opišem celotni proces na svojem primeru. Ker me je doletela kriza na področju zdravja, sem na začetku menil, da se bom ukvarjal izključno s stvarmi, ki zadevajo moje navade in prepričanja na tem področju.

Na začetku sem bil močno osredotočen na urejanje in izvajanje postopkov zdravljenja, vse ostalo pa se je premaknilo v drugi plan. Ker je bila ozdravitev moja glavna prioriteta, se z drugimi rečmi res nisem kaj dosti ubadal. Tako sem počasi umikal pozornost in energijo z domala vseh ostalih področij.

Ugotovil sem, da se je moj pogled na zadeve, ki so mi bile še do včeraj pomembne, občutno spremenil. Kaj malo mi je bilo mar, kaj sosed meni o meni … kako je videti moja frizura ali obleka … kateri avto stoji v garaži … ali se bo poslovni partner strinjal z mojim novim predlogom o neki odločitvi in podobno.

Potreba po imeti prav, po dokazovanju, potrjevanju in aplavzu je čedalje bolj bledela.

Manj ko sem razmišljal o drugih stvareh, bolj so izgubljale naboj in noto nujnosti. Bolj ko so izgubljale naboj, manj pomembne so postajale v moji glavi. Manj pomembne ko so postajale, manj mi je bilo zanje mar. In manj ko mi je bilo mar zanje, lažje sem jih opustil.

Tako sem nekega dne ugotovil, da me ne morejo vreči s tira več niti stvari, katere sem še do nedavnega želel nadzirati, zdaj pa so šle svojo pot. Najbolj presenetljivo je bilo, da mi ni bilo treba izvajati kakšne posebne tehnike za »razbijanje vzorcev«, odpravo nezavednih blokad in podobno. Včasih sem si zgolj zastavil kakšno vprašanje ter s strani opazoval, kako se je v meni nekaj premaknilo, odvil se je proces in staro je začelo odhajati. Enostavno, neboleče in hitro.

Kaj takega ne bi bilo možno, če ne bi prej kriza razrahljala mojih stališč in prepričanj, s katerimi sem bil prežet. Dokler so bili vzorci močni, jih nisem mogel spremeniti. Pravzaprav se jih nisem niti zavedal. V času krize pa so – potem, ko se izgubili noto pomembnosti – odpadali kot suho listje.

Ko sem potegnil črto, sem ugotovil, da mi je zdravstvena kriza prinesla izjemna darila na številnih področjih. Razrešil sem mnoge vzorce na področju financ, spremenil sem pogled na poslovno pot, razčistil sem odnose do prijateljev in znancev, povsem sem prevrednotil življenjske prioritete in podobno.

Bi lahko potem lahko rekli, da nam kriza predstavljala, na nek način, odskočno desko za rast? Ali pa celo, da je kriza blagoslov?

Absolutno. Vendar tega ne bi trdili tedaj, ko se znajdemo v njej. Na začetku sem dojemal krizo, kot da se je vse zarotilo proti meni. Sčasoma pa sem spoznal, da je bil to edini način, da se spremenim. Poleg tega je bilo zdravstveno področje verjetno tudi edino, ki me je lahko močno pretreslo.

Če bi se kriza pojavila ne nekem drugem področju – na primer, na poslovnem –, bi se nanjo odzval s še večjo aktivnostjo in zagnanostjo. Posledično me kriza ne bi spremenila, temveč bi me kvečjemu še bolj utrdila v utečenih prepričanjih in dejavnostih. Ker pa me je položila v posteljo ter ločila od rutinskih opravil, sem si bil prisiljen na novo organizirati svoj urnik. Pa tudi želje, vrednote in cilje.

Podobno zgodbo, ki še nazorneje prikaže potencial krize, je povedal ameriški nominiranec za Nobelovo nagrado za mir, Paul Solomon.

V stanju polsna oziroma hipnoze je Paul lahko zdrsnil v tako imenovani preroški trans. Takrat je, ne da bi se česa zavedal ali kasneje spominjal, komuniciral z neko inteligenco – imenoval jo je preprosto Vir –, ki je nudila presenetljivo natančne odgovore z različnih področij.

Nekoč sta ga obiskala mož in žena, ki sta živela na ameriški zahodni obali ter bila del kulture višjega družbenega sloja. Njuno življenje se je vrtelo okoli posvetnih dobrin – ugleda, denarja, zabav …

Imela sta hčer, ki se je rodila z okvaro možganov. Stara je bila štiri leta, a ni bila sposobna niti govoriti niti hoditi, zato sta bila starša obupana. Poskusila sta že ogromno pristopov, ki so temeljili na klasični in alternativni medicini, a brez uspeha.

Z rojstvom punčke se jima je svet dobesedno obrnil na glavo, saj nista mogla več živeti po utečenem urniku; počasi sta se odklopila od družbenega dogajanja ter se posvetila sebi in iskanju globljega pomena življenja. Najprej sta začela iskati zdravnike, kasneje, ko jima ti niso mogli pomagati, pa še razne zdravilce.

Sočasno se jima je začel razkrivati nov svet – tak, ki temelji na drugačnih, notranjih vrednotah –, kakršnega dotlej nista poznala.

Ko sta vprašala Paula, ali lahko kakor koli pomaga deklici, se je po rešitev zatekel v svoj trans. Dobil je odgovor, da je punčka prišla na svet, da bi pozdravila starše. To je del velikega načrta, s pomočjo katerega se bosta starša dobesedno prisiljena obrniti vase.

Če bi se proces duhovnega preporoda pri starših odvijal po naravni poti, bi morala čakati dvajset ali trideset let, ker bi bila šele takrat pripravljena sprejeti nasvete hčere. Vendar imata srečo, ker si je punčka izbrala popolno telo, s katerim bo opravila svojo poslanstvo že takoj po rojstvu.

Ključno vprašanje se je glasilo: Kdo je bil torej bolan … starša ali punčka?

Ta preobrat je bil za starša pravi šok, saj sta do tedaj gledala nase kot na človeka, ki živita popolno življenje, zdravstveno stanje hčere pa sta dojemala daleč od popolnosti. Zato sta menila, da je treba hčer spremeniti, da se bo vklopila v njuno predstavo o življenju – ki ga bosta potem nadaljevala po stari in utečeni poti.

Vir je dal staršema nasvet, kako lahko punčka ozdravi: ne glejta nanjo kot na nepopolno ali bolno, temveč jo vidita kot čudovito bitje v vsej svoji veličini, lepoti in modrosti. Imejta jo rada tâko, kakršna je.

Starša sta se odločila dosledno upoštevati nasvet ter se takoj in predano lotila naloge. Še istega dne je punčka spregovorila prvo besedo in tudi shodila.

Kaj se je zgodilo? Solomon je razložil, da je deklica opravila svojo nalogo in zato ni več potrebovala simptomov. Ko sta starša spremenila svoj pogled, je punčka ozdravela.

Ta primer zelo nazorno opisuje potencial, ki nam ga kriza prinaša. Če ga v pravem trenutku prepoznamo, ga lahko s pridom izkoristimo za izjemen odskok. Še več, tovrstna kriza je v današnjem času za mnoge sploh še edini način, da se izkopljejo iz zagozdenosti v strahove, bolečino in trpljenje.

Zelo zanimivo. Vrniva se na začetek. Ali lahko opišete, kaj velika kriza sploh je oziroma kdaj govorimo o njej?

Velika kriza navadno nastane, kadar se znajdemo pred nerešljivo težavo na enem izmed pomembnejših življenjskih področij. Do tedaj smo verjetno iskali rešitev na tak ali drugačen način. Najprej smo na to področje vložili več energije, potem smo poskusili še z drugimi prijemi, morda smo prosili za pomoč znance, prijatelje ali se obrnili na strokovnjake, lahko smo tudi poskusili s kakšnimi nekonvencionalnimi rešitvami in tako dalje.

Ne samo, da se nismo uspeli prebiti skozi nevidni obroč, ki nas čedalje bolj stiska, temveč se nam zaprejo tudi vse poti. Na obzorju ne vidimo več rešitve in morda se situacija celo z vsakim dnem slabša.

Ko tako izčrpamo vse možnosti, se nimamo več česa oprijeti oziroma na kaj opreti. Ker smo ostali brez idej, kako naprej, nam upade tudi energija in vera v uspešno rešitev. Izgubimo voljo in preostane nam le še mučno čakanje. Občutek imamo, da smo se dokončno zagozdili in nas lahko reši le še čudež.

Tovrstne okoliščine, v katerih se počutimo popolnoma nemočne, ranljive in docela prepuščene na milost in nemilost Vesolja, tvorijo idealno stanje, potrebno za razreševanje lastnih vzorcev, navad, zakoreninjenih družinskih prepričanj in podobno.

In kako se potem lotimo zadev? Kako naredimo prvi korak?

Pravzaprav nam ni treba početi nič nenavadnega ali neprijetnega oziroma se v nič siliti, temveč le budno sledimo toku dogodkov, na katere se odzivamo z večjim zavedanjem oziroma bolj načrtno. Je pa zadeva dosti enostavnejša, kot je videti v običajnih razmerah, v katerih se običajno močno upiramo spremembam. Namreč, ob hujši krizi navadno doživimo tudi šok, ki nas prestavi v posebno, spremenjeno stanje zavesti.

Čeprav takrat tega jasno ne zaznavamo, nam prav ta šok omogoči, da se čustveno umaknemo in energijsko odvežemo od določenih situacij, ki bi jih sicer zelo težko spustili z nadzora. Ker v stanju krize usmerjamo večino pozornosti zgolj na to področje, ki nas povsem posrka vase, vse ostale stvari bledijo. Tako popustijo čustvene navezave oziroma se spremenijo pogledi na dogodke, spomine in na ljudi. Posledično se tudi naša zavzeta stališča in prepričanja bistveno omilijo. Zato je v času večje krize mnogo lažje spremeniti svoje navade in vzorce.

Ali lahko razložite zadevo nekoliko podrobneje?

Dejstvo je, da v običajnih situacijah domala na vse stvari gledamo skozi specifične filtre prepričanj in pričakovanj, zato je naš pogled popačen. Na primer, skrbi nas, kaj si bo mislila soseda, ker ji nismo včeraj odzdravili na ulici, ko smo bili zatopljeni v svoje misli. Dokler gledamo na to situacijo skozi vsakdanje razmišljanje, se nam zdi zaskrbljenost nekako logična in na mestu.

Ko se znajdemo v večji krizi, se nam zdi ukvarjanje s sosedo popolnoma nepomembno. Vendar do tega pogleda na situacijo težko pridemo z odločitvijo ali z nekimi tehnikami osebne rasti, saj prepričanja izvirajo iz nezavednih vzorcev oziroma programov, ki smo jih morda usvojili že v rani mladosti in jih potem tolikokrat ponovili, da so postale del naše osebnosti.

Na primer, če si zavestno ponavljamo, da je zaskrbljenost glede sosede povsem odveč – ali celo uporabimo neko tehniko opuščanja, pozitivnega razmišljanja, ponavljanja afirmacij in podobno –, verjetno slab občutek glede sosede ne bo kar odšel. Lahko ga bomo nekam potlačili oziroma zamaskirali, ne bomo pa zadeve dokončno razrešili. Kako to vemo? Vedno, kadar bomo pomislili na sosedo ali na kakšno drugo reč, ki je povezana s tem dogodkom, bomo v sebi začutili občutek krivde ali sramu, morda nam bo upadla energija in podobno.

Torej tovrstnih zadev ne moremo ovreči kar tako, saj izhajajo iz nezavednih programov. Da smo močno vpeti vanje, se morda niti ne zavedamo. Ko pa v času krize odvezano pogledamo na svoje početje in razmišljanje, nam postane jasno, da smo v mnoge situacije vlagali preveč energije, preveč smo bili zaskrbljeni, mnogokrat nas je bilo strah popolnoma po nepotrebnem, preveč smo se obremenjevali z malenkostmi in podobno. Vendar lahko šele v tem spremenjenem stanju zavesti, ki ga je ustvarila kriza, vidimo lastne vzorce in navade v drugi luči.

Mnoge stvari, ki so nas še včeraj skrbele ali nam okupirale misli, kriza odrine na stranski tir. V kar smo še do nedavnega vlagali energijo, zdaj izgubi naboj. Z znižanjem naboja se močno zmanjša tudi občutek pomembnosti, ki smo ga tem stvarem pripisovali. Ker nas zdaj na te zadeve ne vežejo več močna čustva – ta so lepilo, ki nas povezuje s situacijo –, zagledamo stvari bolj realno. Razne skrbi, strahovi, stiske in podobno, kar zdaj dojemamo z nekakšne distance, se nam kar naenkrat zdijo rešljive.

Situacije vidimo bolj kot vsakdanji dogodek oziroma kot sosledje specifičnih dejavnosti, ne doživljamo pa močnega čustvenega naboja. Zato jih lahko dojemamo bolj kot ovire, kamor bo treba vložiti nekaj energije, ne pa kot hujšo ali celo nepremostljivo prepreko. Predvsem pa se ne počutimo ohromljene, ko pomislimo na iskanje rešitve. To je velikokrat vzrok, da se ne lotimo razreševanja. Ko pomislimo, kaj vse bi bilo treba narediti, nas prežame občutek velike obremenjenosti in stiske, zato zadevo raje odrinemo na stranski tir.

Skratka, ob doživljanju krize se naš pogled na ključne življenjske zadeve bistveno spremeni. Situacije zaznamo v povsem drugi luči; skoraj tako, kot bi se dogajale nekomu drugemu.

Uvidimo pa lahko tudi drugo plat: Nekatera druga področja, s katerimi se nismo ukvarjali (ali pa smo se premalo), lahko v času krize stopijo na površje ter nam razkrijejo svojo pomembnost.

Drugi del intervjuja si lahko preberete tukaj.