Najhitrejša pot za resnični odskok in transformacijo? (2. del)
V prejšnjem članku smo si ogledali nezavedno, a zelo močno motivacijo, ki nas žene v odločitve – tako imenovana »plemenska prepričanja« in pravila, ki temeljijo na njih.
Ugotovili smo, da nas še danes vedno vodijo isti strahovi in želje, kot so nas pred tisočletji, ko smo živeli v divjini in je bilo naše preživetje pogojeno z bivanjem v večji skupnosti. Najhuje, kar se nam je lahko zgodilo, je bila izobčenost oziroma osamitev, saj je izločitev iz plemena pomenila skoraj gotovo smrt. (Danes se tovrstna težnja kaže v strahu pred zavrnitvijo.)
Zato smo se, hote ali nehote, uklanjali družbenim pravilom oziroma sledili vodstvu ter izpolnjevali njihove zahteve. Tudi ta vzgib je v nas prisoten še dandanes, v obliki želje po všečnosti in sprejemanju: želimo ugajati ljudem, za katere menimo, da smo od njih odvisni.
Naša prepričanja tvorijo našo osebnost
Odločitve, ki nam jih narekujejo tovrstna plemenska prepričanja, velikokrat niso racionalne. Še več, mnogokrat se lahko mentalno zavemo, da ne delujemo v svoje največje dobro, a se enostavno ne zmoremo premakniti naprej.
(VAJA: Kako lahko sami zase ugotovimo, da ne izkoriščamo v polnosti lastnih potencialov? Zamislimo si, da nek naš prijatelj živi točno takšno življenje, kot ga živimo mi. Opravlja isto službo … doživlja identične občutke do sodelavcev … ima enako osebno življenje … zasluži enako in za enake stvari troši denar … povsem enako porablja svoj čas .. sprejema identične odločitve kot mi in podobno.
Ključno je, da to osebo vidimo pred seboj, kot na filmskem platnu ali ekranu, saj nam sprememba zornega kota – iz aktivnega udeleženca v izkušnji se postavimo izven dogajanja in postanemo zunanji opazovalec – zbudi povsem druga čustva ter oblikuje drugačen pogled na situacijo. Ko resnično začutimo življenje te osebe, si zastavimo vprašanje: »Če bi lahko prijatelju dal nasvet, kako naj iz svojega življenja iztisne nekaj več, kaj bi mu predlagal?« Razlika med vašim trenutnim stanjem, v katerem živite, in med tem predlogom, predstavlja vaš potencial rasti.)
Žal omenjenih, trdno ukoreninjenih in neracionalnih, prepričanj ne moremo spremeniti z logičnim pristopom. Celo z močno voljo in predanostjo ne. Dr. Bruce Lipton, bivši predavatelj na Univerzi Stanford, pravi, da so ta prepričanja milijonkrat močnejša od zavestnih prizadevanj in delujejo v 95% časa.
Ker temeljijo na zagotavljanju osnovne varnosti, so tako zasidrana v našo podzavest, da so postala del naše osebnosti. Povedano drugače, kadar živimo v skladu z njimi, imamo povsem nevtralen občutek; kot da se v našem življenju ne odvija nič posebnega, oziroma, da smo sproščeni, mirni in skorajda brez čustev.
Pa ni tako. No, brez čustev smo seveda lahko – če smo se naučili, kako otopeti –, zagotovo pa to ni stanje miru, v smislu popolne odsotnosti dogajanja. Odvijajo se mnoge dejavnosti, vendar v ozadju oziroma pod površjem. Podobno, kot deluje protivirusni program v računalniku. Morda z ničemer ne kaže, da je aktiven, vendar v ozadju ves čas opreza za morebitnimi nevarnostmi.
Dokler se ne odvija nič posebnega, teh dejavnosti pod površjem ne zaznavamo. Kadar se zgodi kaj takega, kar bi utegnilo ogroziti inercijo utečenega delovanja, pa stopijo v ospredje z namenom, da zaščitijo obstoječe stanje.
Naše stanje »miru« je pravzaprav aktivno stanje zagotavljanja ravnotežja …
To pomeni, da je naše »običajno stanje« pravzaprav stanje preverjanje in vzdrževanja okoliščin, katere odobravamo.
Oglejmo si primer. Vzemimo, da naše »običajno stanje« pomeni, da imamo (Bog daj) redno službo, da sproti odplačujemo račune oziroma poravnavamo finančne obveznosti, da so otroci vsaj približno »pridni« in uspešni v šoli oziroma znajo poskrbeti zase, da imamo urejene odnose doma in podobno.
Dokler delujemo v okviru teh okoliščin, se »ne dogaja nič« oziroma je dan enak dnevu, brez posebnih pozitivnih ali negativnih čustev. Lahko bi celo rekli, da živimo v miru.
Če se kaj od tega poruši oziroma postane ogroženo, pa se lahko pojavijo neprijetni občutki: zaskrbljenost, tesnoba, depresija, manije …
Ali to pomeni, da smo v prejšnjem stanju »miru« bili pasivni, zdaj pa so se nenadoma pojavile neke aktivnosti?
Ne. V prejšnjem stanju smo aktivno uravnoteževali življenjske okoliščine; podobno, kot kadar na klancu stiskamo zavoro v avtomobilu, da ne zdrsi v dolino. Ker je rezultat zunanje ravnovesje oziroma mirovanje, imamo lahko vtis, da vse miruje.
Pravzaprav pa smo tedaj porabljali kar nekaj energije: za stalno vzdrževanje »termostata« oziroma izražanje specifičnih prepričanj … za ohranjanje želenih okoliščin … za oprezanje za morebitnimi nevarnostmi … za zaščito v primeru ogroženosti inercije tega stanja (beri: ko se sosed pripelje domov z novim avtom, imamo pripravljen govor, zakaj si ga mi, z večjimi družinskimi prihodki, ne privoščimo) in podobno.
Ne pozabimo, da to, navzven nevtralno, stanje »miru« vključuje tudi naša stališča in prepričanja do pomembnih stvari, ljudi, dogodkov iz preteklosti in podobno. Vsako zavzeto stališče, ki predstavlja odmik nihala iz ravnovesne lege, zahteva našo angažiranost.
Že za potlačitev neprijetnih čustev, ki se nam porajajo sem ter tja – ali pač za neko upravljanje z njimi oziroma za dajanje vtisa navidezne ravnodušnosti – porabljamo kar nekaj energije …
Koliko življenjske energije imamo zagozdene v preteklosti in omenjenih prepričanjih, pa spoznamo šele, ko nekdo natre sol na neko našo bolečo rano; na primer, spomni nas na neljub dogodek ali na osebo, ki nas je nekoč globoko razočarala (in ji še vedno nismo povsem odpustili; mimogrede, odpuščanje pomeni, da na to osebo gledamo danes povsem enako kot na druge ljudi, oziroma enako, kot smo nanjo gledali pred neprijetno izkušnjo).
Tedaj se v hipu zbudijo močna čustva, ki so dotlej tlela nekje pod površino … in nas morda celo razjedala navznoter. (Govorimo o tako imenovanem celičnem stresu, ki je glavni krivec za bolezni.)
Torej »mir« oziroma stanje navidezne inercije ali stagnacije še zdaleč ne pomeni stanje odsotnosti aktivnosti oziroma pasivnosti. Thomas Keller, izjemni ameriški ezoterik, je to situacijo slikovito opisal kot »financiranje sovražnikov z lastno življenjsko energijo«.
Navedel je primer: »Če želiš sovražiti Hitlerja (s čimer vzdržuješ lastno stanje ravnovesja oziroma izražaš neko prepričanje, s katerim dosegaš stanje nekakšne moralne potešenosti, op.a.), moraš zelo dobro poznati njegovo učenje in delo.« Torej moraš trošiti svoj čas, energijo in morda celo denar za preučevanje tistega, kar boš kasneje sovražil.
Zato je zelo priporočljivo, da se naučimo preseči to stanje ter si povrnemo zagozdeno energijo.
Rešitev: preskok na višjo raven
Ko pomislimo na razrešitev te situacije, lahko izbiramo med dvema možnostma:
- Upravljanje posledic: ostajamo zagozdeni v ukoreninjenih prepričanjih ter v vseh izzivih, ki izvirajo iz njih, ter se učimo upravljati z njimi,
- Odprava vzroka: lahko pa se dvignemo na višjo raven, ki nas avtomatično odmakne od preizkušenj.
Na primer, kadar želimo prečkati deročo reko, se lahko učimo načinov, kako varno broditi po njej, da nas ne odnese (prva rešitev). Lahko pa vložimo nekaj energije v iskanje mostu oziroma prehoda na drugo stran po suhem (druga rešitev).
Ali: Lahko hodimo po cesti, oviti v meglo, ter skušamo varno in dokaj hitro priti na cilj (prva rešitev), lahko pa se dvignemo na pobočje, ki ga megla ni dosegla, ter stopamo po sončni poti (druga rešitev).
Prva možnost zahteva manj energije, vendar rezultati niso trajni. Predvsem pa se naše življenje ne spremeni, saj iščemo le začasne odvode na obstoječi poti … ki nas prej ko slej vrnejo v stare tirnice. Podobno, kot kadar se pri hujšanju odločimo za spoštovanje jedilnika in telovadbo v nekem časovnem obdobju, sočasno pa smo z mislimi že pri slaščicah in ostalih (trenutno prepovedanih) dobrotah, ki si jih bomo privoščili takoj, ko bo čas za dieto mimo.
Druga možnost pa nas prestavi v povsem novo življenje. Ne samo, da tedaj izginejo vsi izzivi, ki jih doživljamo ob izbiri prve, temveč zaživimo drugače.
Kljub temu največkrat podležemo prvi možnosti: naučimo se »obvladovati stres« (namesto, da bi se odločili za drugo službo, v kateri bi uživali in stresa sploh ne bi doživljali) … nejevoljno toleriramo odnose s sodelavci, sokrajani, znanci (namesto, da se postavili zase ter prenehali biti navidezno prijazni ter ustrežljivi do vseh) … učimo se tehnik varčevanja in sklepamo kompromise pri nakupih ter izpolnjevanju želja (namesto, da bi, na primer, odprli svoje podjetje ter unovčili informacije, ki jih velikodušno delimo naokoli zastonj) in podobno.
Vzrok se ne skriva toliko v pomanjkanju informacij, temveč v ujetosti v inercijo obstoječega delovanja.
Za odskok iz utečenih kolesnic potrebujemo pogum, energijo, odločnost in vztrajnost. Nova pot je vedno negotova in neudobna. Doživljamo razne pomisleke, javljajo se strahovi, dvomi, občutki nelagodja …
Seveda, saj je to nekaj običajnega, ko gre za novost. Če ne bi čutili podobno, bi to pomenilo, da se nismo odločili za neko resno spremembo … temveč bi, po vsej verjetnosti, le izbrali novo možnost v okviru delovanja na isti ravni.
Vendar se splača potrpeti.
Kako odpraviti težave pri vzrokih
Odskok na višjo raven se vedno odvija skozi izbiro nekega cilja in vizije, ki nas napolni z energijo. Čutiti moramo močan naboj in veliko radost, saj bomo to energijo potrebovali za vztrajanje na poti. Kadar bo prišlo do ovire na poti ali pomanjkanja energije, se bomo v mislih vrnili v ta trenutek odločitve za novo pot, ki nas bo spet povzdignil.
Zato velja, da močnejši ko je naboj na začetku, lažja je odločitev in večja je možnost uspeha.
Ob tem bodimo pripravljeni, da se bo vse spremenilo. Osebnostna transformacija po principu dviga na novo raven, oziroma skozi novo usmeritev in doseganje nekega cilja, za katerega gorimo, nas dobesedno prestavi v nov svet. Ko se spremeni »nekaj v nas«, spremenimo filtre, ki narekujejo naš pogled na svet.
Lahko bomo spremenili prioritete in pogled na ključna življenjska področja. V okolju bomo začeli opažati nove stvari, ki so se nam včasih zdele nepomembne ali nezanimive. Tudi ljudje se bodo »čudežno spremenili« ali odšli iz našega življenja, vanj pa vstopili novi; takšni, ki so bolj usklajeni z našo novo podobo.
Vaja za učinkovito, a lahkotno uvajanje spremembe
Tovrstne odločitve za prehod na višjo raven so najtežje, a tudi najpomembnejše. Globoko v sebi se vsi želimo izraziti, prispevati svetu, pomagati drugim, najti neko poslanstvo, na katerega bomo ponosni in po katerem bomo prepoznavni ter podobno.
Skratka, želimo se dvigniti iz omejenega, zadrtega sveta, v katerem se počutimo ujeti. Seveda pa skoraj vsi potrebujemo malo pomoči.
Uporabite lahko naslednji nasvet. Je zelo enostaven, a zato toliko učinkovitejši. (Ali ste že opazili, da so najenostavnejše stvari velikokrat najučinkovitejše?) Seveda – če ga boste tudi uporabili …
Velikokrat se sprašujemo, kako se lotiti spremembe oziroma zakorakati v novo življenje. V glavi premlevamo možnosti in iščemo neko odlično idejo, katere uresničitev bi nas popeljala naprej.
V resnici pa ne potrebujete novih idej. Veliko učinkovitejši boste, če boste uresničili obstoječo, vam že znano idejo, v katero verjamete, kot če boste iskali nove (in potem jih zgolj premlevali, vrednotili, se o njih pogovarjali z drugimi in podobno).
Postopek je naslednji. Vprašajte se, v kaj že verjamete, a tega (še) ne živite. Na primer, kaj bi želeli odstraniti iz svojega življenja ali kaj bi morali vnesti vanj.
Lahko se tudi vprašate, kaj veste, da bi bilo za vas dobro, pa tega ne izvajate; ali pa, kaj vam škoduje, pa v tem še vedno vztrajate.
To je prvi korak … Potrebujete pa le en dober odgovor. (Izberite tistega, ki vas navdaja z najbolj radostnimi čustvi oziroma nosi v sebi največji naboj.)
Zapišite si ga. Zdaj ste si začrtali smernice: Veste, kaj bi bilo dobro za vas. Imate neko vizijo. Morda je pot še nejasna in se ob misli nanjo oglašajo neprijetna čustva, a to je logično.
Ključ za udobno uresničitev ideje je, da ne hitite. Vaša edina naloga je vsak dan prebrati odgovor ter sanjariti o novem stanju, ki vam ga odgovor prinaša. Zamislite si, da ste pravkar dosegli to novo stanje oziroma zaživeli drugače. Kako bi se počutili? Kaj bi se v vašem življenju spremenilo? Katere koristi bi vam prineslo to novo stanje? Kako bi vas doživljali drugi? Kako bi se počutili, ko bi ta preboj opisovali ljudem, katere cenite in spoštujete?
Ko boste to počeli nekaj dni, se bo zaznava končnega stanja, ki ste ga dotlej doživljali skozi občutek »To bi bilo dobro zame«, spremenila v »To je moja pot.« In čez nekaj časa v: »To je moja pot, ki ji je vredno slediti.«
Nekega jutra se boste zbudili in si rekli: »To je moja edina pot … Ne predstavljam si, da bi živel kako drugače.«
In tedaj je čas za akcijo. Imate navdih, energijo, voljo … Tudi um se je, očitno, prenehal upirati spremembi, zato boste na vsakem koraku zlahka našli razloge, ki bodo govorili v prid novi poti. (Dokler se um upira, nam servira izgovore in »logična dejstva«, zakaj se ni dobro lotiti akcije oziroma zakaj je bolje vztrajati pri starem.)
Pomoč do osebnostne transformacije
Če želite več spodbude v to smer, si lahko omislite tudi dodatno pomoč. Na primer, mentorstvo.
Pred časom je Boris Vene izpeljal posebno delavnico, na kateri je celotno skupino popeljal skozi osebnostno transformacijo. Na srečo je celotni dogodek posnel na diktafon in je zdaj na voljo tudi vam.
Ob koncu delavnice so ljudje dejansko doživljali preboje ter se odločali za nove poti. Lahko si poslušate nekaj krajših posnetkov in preverite, ali bi tovrstna pomoč koristila tudi vam.
V vsakem primeru pa ne dopustite, da bo trenutna cona udobja (p)ostala stanje vašega največjega zadovoljstva.
Zaslužite si več … ampak to si morate vzeti. Nihče ne bo potrkal na vrata in rekel: »Ker si tako dober človek, bom jaz poskrbel(a) zate. Povej, kaj potrebuješ …«
Tako ne gre. Nikoli ne morete nekoga s svojimi dobrikanji in ustrežljivostjo toliko osrečiti, da bo ta v zahvalo osrečeval vas … in bosta ob tem oba srečna.
Ljudje, ki jih boste »osrečevali z namenom«, vam navadno dobrote ne bodo vračali. (Če jih boste osrečevali brez skritega namena, vam je pa tako ali tako vseeno, kako se bodo obnašali do vas, saj ne boste do njih gojili pričakovanj …)
Dobrota ni sirota; sirota je »dobrotnik«, ki od drugih pričakuje, da se bodo – v zahvalo za njegova »dobra« dela – do njega obnašali na specifični način. (Beri: da bodo poskrbeli zanj.)
Raje postanite vladar svojega življenja in obdarujte sebe. Odločite se, stopite na novo pot in vztrajajte.
Pomislite, koliko energije in časa ste v življenju namenili za druge. Ali ni morda prišel čas, da s podobno skrbnostjo poskrbite tudi zase?
Povzeto po materialih Borisa Veneta in Nikole Grubiše.
