Kako prebuditi in uporabljati intuicijo v vsakdanjem življenju (2. del)

V nadaljevanju sledi še drugi del intervjuja, ki sem ga pred leti opravil za knjigo »Intuition and Success«. Prvi del si lahko preberete tukaj.

VPRAŠANJE: Kako pogosto se poslužujete intuicije?

Celotno moje življenje sloni na intuiciji. Kot rečeno, v knjigi »Zdravje je v nas« na okoli petdesetih straneh opisujem primer iskanja primerne metode zdravljenja, ko sem se boril za življenje. Če ne bi zaupal intuiciji, da mi bo nekako sporočila, kaj je najbolje zame, bi se izgubil v iskanju najboljše možnosti, ali pa bi v strahu, da moram začeti čim prej izvajati neko terapijo, pograbil prvo možnost.

V obeh primerih bi me neupoštevanje intuicije lahko stalo življenja.

Enako velja tudi za ostala področja. Tudi ko mi dejstva kažejo zelo jasno sliko, po navadi v meditaciji »preučim« situacijo, si zamišljam razvoj dogodkov ter natančno spremljam misli in občutke. Včasih si zastavim vprašanje pred spanjem ali pa kar tako; med sprehodom, na primer.

Naučil sem se, da se intuicija velikokrat oglasi v najbolj nenavadnih okoliščinah; skoraj vedno pa, ko s področja, na katerem iščem odgovor, umaknem energijo. Zato si ne zadam časovnih okvirjev, do kdaj ali kako bi želel prejeti odgovor.

Ne preseneča me več, če se mi odgovori razkrijejo pod tušem, med tekom ali sprehodom, v fitnesu, v meditaciji … Ali pa celo sredi visoke mentalne dejavnosti oziroma okupiranosti z nekim drugim projektom.

Skratka, vse pomembne odločitve »spustim skozi sebe«, dokler ne dobim jasnega odgovora, kako naprej. Če ne dobim odgovora, to pomeni, da še ni prišel čas za odločitev. Čeprav morda ni videti tako, je tudi v tem primeru sporočilo jasno: ne se še odločiti.

To je bila zame zelo pomembna lekcija – ne odločaj se v naglici ali pod pritiskom. Včasih se pač kocke še niso toliko postavile na svoje mesto, da bi se izoblikovala jasna slika in bi lahko sprejel pametno odločitev. Zato z odločitvijo enostavno počakam, ob čemer pa nimam občutka, da nekaj zamujam.

Če nasprotna stran pritiska name, do kdaj moram sporočiti odločitev – ob tem pa mi ponudijo še zelo kratek rok – enostavno zavrnem ponudbo.

Kako pomembna je intuicija pri vašem delu?

Moje delo je sestavljeno iz dveh velikih komponent: sprejemanja odločitev glede lastnih projektov ter svetovanje drugim.

Pristop k prvem področju sem že na kratko predstavil: vsako pomembno odločitev »spustim skozi sebe«, na kar spremljam misli in občutke. Pozoren sem, da se ne odločam na osnovi mentalnih želja oziroma kratkoročnih vzgibov. Običajno si najprej prikličem v spomin vizijo, h kateri stremim, potem pa vanjo vtkem vprašanje glede aktualne odločitve. Počakam odgovor, ki se mora vedno izraziti v korelaciji z vizijo.

Drugo področje pa je svetovanje. Ko se srečujem z ljudmi, ki na velikih prelomnicah iščejo odgovore, kako naprej, se zanašam skoraj izključno na intuicijo oziroma na uvid ali spoznanje, ki ga dobim skozi pogovor s to osebo.

Če bi deloval po nekem utečenem protokolu, ne bi mogel ljudem svetovati tistega, kar je najbolje zanje, temveč tisto, kar bi jaz v tistem trenutku ocenil, da je najbolje zanje. Upoštevanje intuicije namreč pomeni tudi, da nekomu svetujem nekaj, kar vem, da ne bi bil dober nasvet zame. Na primer, jaz sem zelo discipliniran in vztrajen. Ko se za nekaj odločim, ne omahujem več, temveč se s popolnim zaupanjem podam v izvedbo.

Ob tem se natančno držim navodil in vztrajam do konca. Mnogi ljudje pa funkcionirajo drugače. Če bi pri svetovanju izhajal iz sebe oziroma bi smatral, da bodo svetovanci disciplinirano upoštevali moje nasvete ter se dosledno držali smernic, v največ primerih do rezultatov ne bi prišlo.

Pravzaprav si brez intuitivne pomoči svojega dela z ljudmi sploh ne predstavljam, saj je pogoj, da lahko nekomu svetujem, popolno poistovetenje z drugo osebo: sebe pomaknem v ozadje in se energijsko postavim v življenjsko situacijo druge osebe. Za trenutek poskušam živeti življenje osebe pred menoj. Potem dopustim, da na sebi začutim blokade, izzive in priložnosti. Navadno se potem zgodi, da začnem osebi govoriti stvari, ki jih »po zdravi logiki« ne bi mogel vedeti. Jaz pravim, da padeva v brezčasje, oziroma, da zgradiva »kanal z Virom«.

Informacije, ki dospejo do mene, so včasih res nenavadne in do njih nikakor ne bi mogel priti skozi logiko oziroma z upoštevanjem in obdelavo znanih dejstev.

V kakšnem razpoloženju ali emocionalnem stanju ste najbolj dovzetni za intuitivne signale?

Različno. V stanju sproščenosti, ko se ukvarjam s povsem drugimi stvarmi … v stanju povečane radosti … lahko pa tudi v zelo intenzivnem stanju, ko se ukvarjam z nekim drugim projektom. Ugotovil sem, da so intuitivni prebliski tudi igrica uma, ki me skuša zadržati v coni udobja. Na primer, ko se želim začeti ukvarjati z nečem novim, dobim globok impulz oziroma napotek glede obstoječe zadeve. Kot bi me želel um odvrniti od nove poti in zadržati na obstoječi.

Če dobim sporočila prek simbolnih znamenj iz okolja, pa ta prihajajo ne glede na moje stanje. Je pa zelo pomembno, da ta sporočila – bodisi v obliki misli, občutkov ali simbolnih znamenj v okolici – zaznam, jim zaupam ter sledim. Tako z njimi dobesedno ustvarim odnos; zelo podobno, kot ga z neko osebo, ko je ni ob tebi, a jo začutiš.

Bolj ko zaupam in sledim temu vodstvu, večkrat se pojavi in bolj konkretna sporočila mi prinaša.

Pa še nekaj je izredno pomembno. Intuicijo najlaže slišimo takrat, ko se popolnoma distanciramo od rezultata. Dokler si nezavedno želimo določen razplet, bomo veliko bolj dovzetni za sporočila, ki bi nam potrdila razvoj poti v želeno smer. Ostalih sporočil ne zaznamo. Ali pa jih, a jih potem racionaliziramo, posplošimo, zanikamo, si jih razlagamo po svoje in podobno.

Ali se strinjate s trditvijo, da intuicija raste skupaj s človekovimi izkušnjami?

Najprej je treba ločiti, kaj je sporočilo, ki izhaja iz rutine, ter kaj je intuitivno sporočilo. Spoznanja, ki temeljijo na izkušnji, ne bi imenoval intuicija. Zame je intuitivno sporočilo tisto, ki ni posledica dejstev ali »zlaganja kock« po nekem redu v določeno zgodbo, temveč je ponavadi povsem izven koncepta.

Na primer, če po energijski drži in nekaj izrečenih stavkih ocenim značaj osebe, ki stoji pred menoj, temu ne bi rekel intuicija, temveč izkušnje. Ali, morda še bolje – s pridobljenimi izkušnjami pa raste sposobnost rutinskega odločanja; modrost, ki izvira iz izkušnje.

Bolj bi rekel, da intuicija raste s človekovo željo po njej, pripravljenostjo, odprtostjo in zaupanjem vanjo.

Na kakšen način vaša intuicija najpogosteje komunicira z vami?

Največkrat med meditacijo skozi misli, občutke ali tudi slikovne podobe. Sicer pa, kot sem že nekajkrat omenil, skozi simbolna sporočila, ki se zgodijo v okolici.

Ali se vaša intuicija kaže tudi s kakšnimi telesnimi znaki (glavobol, čuden občutek v želodcu, bolečine v trebuhu, …)?

Za telesne znake nisem toliko dojemljiv, ker jih preveč pogosto pomešam z zavednimi ali nezavednimi strahovi ali željami. Seveda me pred kakšnim »zanimivim« sestankom tudi stisne v želodcu, vendar je občutek ob misli na sestanek zame bolj merodajen oziroma mu lažje zaupam.

Namreč, telesni znaki so pri meni velikokrat tudi znak upiranja pred novim ali neznanim: če si nečesa ne želim, to začutim skozi telesni upor. Vendar to ne pomeni, da bo izkušnja, ki naj bi sledila, negativna. Morda je samo nisem vajen, zato se ob njej ne počutim lagodno, kar mi telo tudi jasno pokaže.

V takih situacijah, kot rečeno, bolj zaupam mislim in občutkom.

Ko dejstva kažejo v eno smer, intuicija pa vas usmerja v drugo smer, kako se odzovete?

Dokler vsa sporočila ne izražajo podobnega sporočila, se ne odločim, temveč dopustim, da se ideja izkristalizira. Najprej se vprašam, ali se čemu zavedno ali nezavedno upiram samo zato, ker se ob tem ne počutim udobno. Potem se vprašam, ali ni morda moja želja po določenem razvoju dogodkov ali rezultatov prevelika, zato zanemarjam svoje pristne občutke.

V tem času, ko dopuščam občutkom in dejstvom, da se sestavijo v neko homogeno podobo, se postavim v tako imenovano stanje zunanjega opazovalca, kjer opazujem sebe in svoje reakcije, kot bi se dogajale neki drugi osebi.

Potem se vprašam, kaj bi svetoval tej osebi, ki bi me v identičnih razmerah, kot so zdaj moje, prosila za nasvet.

To je nasvet iz starodavne Šole misterijev. Namreč, velikokrat se odločamo drugače, ko gre za nas, kot bi svetovali nekomu, s katerim nismo v preveč pristnem čustvenem odnosu. V slednjem primeru smo nepristranski, ne izhajamo iz cone udobja ter ne razmišljamo, kaj vse bo odločitev potegnila za seboj. Zato so odločitve modrejše in zrelejše.

S tem se zaščitim, da se ne odločam čustveno oziroma iz želje po kratkoročni potešitvi, temveč sledim dolgoročni viziji. Ugotovil sem namreč, da je ločevanje intuicije od čustev eden izmed ključnih problemov.

Kako pogosto ignorirate svojo intuicijo?

Verjetno večkrat, kot bi si želel. Omenjeno se mi pripeti v dveh situacijah: zavedno, ko dobim sporočilo in se nanj ne odzovem, ali pa, ko sporočila ne zaznam. Slednjih situacij je pa kar nekaj. Najboljši primer so moje zdravstvene preizkušnje. Zelo velikokrat sem skozi zelo jasna simbolna sporočila, na primer, prometne nesreče, prejel znamenje, da sem na poti zašel. Vendar teh sporočil nisem upošteval, ker sem bil trdno prepričan, da sem na pravi poti. Zato so se ta simbolna sporočila stopnjevala in mi prinašala čedalje hujše lekcije, kar se je kulminiralo v diagnozi hude bolezni in popotnici, da mi je morda preostalo samo še pol leta življenja.

In še celo takrat, na začetku, sem zavračal spremembo ter na silo nadaljeval poslovno pot, dokler nisem bil postavljen pred jasno dejstvo. Šele tedaj sem se ustavil, zamislil in se obrnil vase.

Namreč, tudi intuitivna sporočila se razlikujejo po stopnji pomembnosti. Če te intuicija opozori, da od naslednjega sestanka ne pričakuj veliko, je to nekaj povsem drugega, kot če ti sporoča, da je tvoje življenje skrenilo s poti.

Bolj ko si nečesa želimo, težje slišimo intuicijo, saj energija naših zavestnih prizadevanj dobesedno ubije nežno in tiho sporočilo srca oziroma intuicije. (Opomba: s pojmom srce imenujem intuitivna sporočila, ki prihajajo v obliki občutkov, s pojmom intuicija pa sporočila, ki jih zaznam mentalno.)

Ali se poslužujete kakšnih metod, tehnik ali posebnih osebnih ritualov za dvig intuitivnega delovanja?

V bistvu se urim slišati intuitivne prebliske in občutke že od rane mladosti, vendar ne skozi kakšne posebne tehnike. Poslužujem pa se analize. Na primer, ko se zgodi nekaj nepredvidljivega, se v mislih vrnem v čas pred dogodkom in se vprašam, ali sem morda spregledal kakšno znamenje. Skoraj vedno ga najdem.

Potem skušam to ugotovitev uporabiti v življenju. V bistvu ves čas spremljam dogajanje okoli sebe, sledim mislim, občutkom in znamenjem, potem pa intuitivne odločitve preverjam v praksi. Ugotavljam, da večkrat in bolj intenzivno, ko se ukvarjam z analizo intuicije, bolj jo »čutim« oziroma lažje zaznavam njena sporočila.

Ljudem, ki bi želeli razviti intuicijo oziroma z njo vzpostaviti odnos, predlagam, da si jo najprej zamislijo kot osebo, kateri dodelijo lastnosti, katere pričakujejo pri intuiciji. Lahko si, na primer, zamislijo modreca z brado, ki je vedno sočuten, dobre volje, pravičen in nam želi po najboljših močeh pomagati pri odločitvah, ki bi nam dolgoročno najbolj koristile.

Potem v mislih povežemo intuitivna sporočila s to namišljeno osebo oziroma ikono, da jih/ju zaznavamo kot isti vir. Bolj ko se zbližamo s to energijo, večkrat bomo začutili njena sporočila, pa tudi ločiti jih bomo znali od drugih energijskih sporočil.

Lahko razvijemo tudi tehniko namišljenega pogovora s to osebo. Zamislimo si, da ji zastavimo neko ključno vprašanje, potem pa se umirimo v sebi in počakajmo odgovor.

Predlagam tudi, da si ljudje pišejo dnevnik, na kakšen način in v katerih situacijah so prejeli pravilne intuitivne prebliske. Lahko jih ocenijo, poleg točnosti, tudi po jakosti oziroma prodornosti. Skozi prebiranje zapiskov lažje najdemo vzorec, kdaj in kakšen način se nam intuitivna sporočila razkrivajo.

Zelo koristno je tudi pisati dnevnik posebnih dogodkov, dobrih in slabih. Potem pa se vprašati, ali nismo morda pred tem dobili sporočilo, ki je oznanjalo spremembo.

Ali bi se strinjali  s trditvijo, da je razvitost posameznikove intuicije v direktni korelaciji s posameznikovim uspehi in dosežki?

Niti ne. Nekateri materialni dosežki so posledica mentalne odločitve, discipline, vztrajnosti in predanosti. Mnogo je zelo uspešnih ljudi, ki so življenje posvetili poslovnemu uspehu, sočasno pa porušili mostove na vseh ostalih področjih – čeprav so lahko prejemali intuitivne prebliske, da njihova pot morda ni prava.

Skratka, lahko si uspešen, čeprav ti intuicija ves čas kaže, da se ne pomikaš v pravo smer.

Seveda pa je glavno vprašanje, kaj uspeh in dosežek sploh sta. Zame je uspeh, kadar lahko skozi dan zadržujem stanje radosti, sproščenosti in hvaležnosti življenju, ne glede na okoliščine. Ko sem v stanju miru, izpolnjenosti in ljubezni do vseh in vsakogar, odpadejo velike želje in cilji. Konec koncev, vsaka materialna želja v sebi nosi ravno te atribute – mir, izpolnjenost, radost … In če lahko do tega pridem brez velikih naporov in tektonskih premikov, sem zadovoljen.

Povsem nekaj drugega pa je materialni dosežek, ki se zgodi kot posledica. To pomeni, da ne podredim svojega življenja nekemu določenemu (materialnemu) cilju, temveč izrazu ustvarjalnosti. In kar ta izraz ustvarjalnost prinese v obliki materialnega dosežka, je zgolj bonus, ne pa moj primarni cilj.

Paradoks pa je v tem, da bolj odvezano ko delujem in manj ko skušam posiljevati okoliščine, da bi se odvile v neko želeno smer, ki sem si jo izbral, lažje dosežem cilj.

Ali lahko opišete primer intuicije iz vašega profesionalnega ali privatnega življenja, kateri vam je ostal v posebnem spominu?

Včasih nam intuicija spregovori tudi dobesedno, skozi ljudi. Spomnim se primera, ko sem bil z ženo na poročnem potovanju na Tajskem. Tedaj sem neznanki, s katero smo bili skupaj na trekingu, povedal nekaj globokih življenjskih misli. Navdušeno mi je rekla: »Ti bi moral napisati knjigo … « To je bilo v času, ko sem imel povsem drugačne cilje in želje ter nisem niti v sanjah sebe povezoval s pisateljevanjem.

Povsem drugačno sporočilo, ki se me je globoko dotaknilo, pa sem prejel v hudem zdravstvenem stanju, ko resnično nisem vedel, ali bom preživel še kakšen dan ali ne. Naenkrat me je prešinila misel, da je vse v redu; tako, kot mora biti … popolno. To sporočilo je bilo tako močno, da sem mu zaupal in se lahko sprostil. Vedno, ko sem pomislil nanj, me je prežel nek poseben občutek veličastnosti; kot da je za vse poskrbljeno in meni ni treba storiti ničesar.

Verjamem, da se je takrat moje zdravstveno stanje začelo obračati na bolje, čeprav je telo potrebovalo še veliko let, da si je povsem opomoglo.