Neprofitnega delovanje oziroma brezpogojno delo potrebujem predvsem zase, za svoje počutje. Že od nekdaj se v meni krešeta dva svetova. Po eni strani želim biti uspešen poslovnež, kar me izjemno veseli, daje občutek notranje moči in me navdihuje. Resnično se počutim močnega, privilegiranega in srečnega, kadar skozi poslovno svetovanje, coaching ali skozi katerega od mojih programov pomagam ljudem – ter ob tem tudi zaračunam pošteno ceno.

Po drugi strani pa bi za ljudi naredil vse. Nešteto ur sem porabil za brezplačne pogovore in nasvete predvsem bolnim in takim, ki si niso mogli privoščiti plačila. Ta moja socialna plat me je izpolnjevala in mi, še na drug način, dajala izjemne pozitivne občutke.

Do težave je prišlo, ker nisem znal uskladiti oziroma ločiti teh dveh svetov. Tako sem lahko za nekoga, ki mi je segel v srce, izpeljal neko storitev povsem brezplačno, ko se je pokazala priložnost za dober zaslužek, pa sem – za praktično enako storitev – drugemu “mastno” zaračunal. (Najraje bi vsem naredil vse zastonj, a z nečem je pač treba plačati račune …)

Kako uskladiti to dvoje? Desetletja nisem našel optimalnega načina. Imel sem zelo slabe občutke, ker sem delal razlike in postavljal ljudi v različne položaje. Prepričan sem, da je bil tudi to delno eden od razlogov za mojo bolezen, ki bi me skoraj pokopala … in od katere sem potem okreval okoli deset let. (Če vam ni poznana moja zgodba, si jo lahko preberete tukaj.)

Vse to me je pripeljalo do situacije, v kateri sem spoznal, da je edina možnost popolnoma ločiti ta dva svetova. Ostati uspešen poslovnež, računati prave cene – srčnim strankam, ki jim zaigra srce ob misli na sodelovanje z menoj in tudi ob misli na plačilo –, sočasno pa negovati svojo altruistično plat in odrto srce.

Skozi to gibanje in brezpogojno pomoč torej dajem svoji poslovni plati nekakšno protiutež, ki jo nujno potrebujem, da se v sebi počutim dobro. Namreč, moje načelo je: »Nihče ne bo ostal zadaj.« To pomeni, da želim pomagati vsem, ne glede na status, premoženjsko stanje in vse ostalo.

Prepričan sem, da se podobno počuti še kdo. Zato sem se odločil za to javno obliko delovanja, prek katere lahko vsi odpiramo srca, se povezujemo ter skozi svoj prispevek izražamo sočutje, krepimo vero v sočloveka, vračamo upanje tudi tistim, ki so ga morda izgubili, ter aktivno in z zgledom kažemo pot do boljšega življenja – za vsakogar.

Verjamem tudi, da bodo omenjena dejanja marsikomu razkrila še drugačno sliko o sebi, mu prebudila povsem nova čustva in morda celo ključno vplivala na njegovo samopodobo, samozavest in identiteto. 

Vodilna nit oziroma pravilo gibanja je samo eno: dejanja morajo biti izpeljana brezpogojno. Vsi, ki bomo namenili eno uro mesečno sočloveku, živalim ali planetu, ne bomo v zameno zahtevali ničesar; niti zahvale ali potrditve. (Čeprav bomo zelo veseli, če bo kdo izrazil hvaležnost za našo pomoč, seveda.)

Kadar bo oseba, kateri smo ponudili pomoč, vprašala, kako se nam lahko oddolži ali zahvali, bo bil odgovor vedno enak: »Tako, kot sem danes jaz pomagal vam, še vi po svojih močeh pomagajte nekomu drugemu. To je najlepše darilo in največja zahvala, ki mi ju lahko ponudite.«

To je torej kratek oris osnovne ideje, ki jo lahko začne vsak posameznik izvajati takoj. Kot rečeno, moja vizija je zgraditi mnogo večji in kompleksnejši projekt, ki pa zahteva svoj čas. (Več o njem si lahko preberete tukaj.)

Če so vam ideje všeč, vas vsekakor vabim, da se mi pridružite. Več ko nas je združenih v namenu, hitreje bomo sprožili pozitivne spremembe. Za več informacij sem vam na voljo na .

Vsekakor pa lahko začnete idejo brezpogojne ure za sočloveka, živali ali planet izvajati samodejno, v vaši okolici. Prepričan sem, da bo vaš zgled sprožil val pozitivnih sprememb v vaši okolici.

Vendar je to šele začetek. Ne glede, koliko boste s svojim delom in prispevki pomagali drugim, boste s svojim brezpogojnim delovanjem največ prejeli vi – v obliki izjemnega občutka notranje izpolnitve.

Ali ni to vse, kar šteje?

Z ljubeznijo,

Boris